Oj rožmarin, tako zelen dišeč, rastoč v višavi vaških lin, sameč in pa veneč! Nekdaj pa nisi ti samel ko hodil sem na vas in tebe na klobuk pripel sem vriskajoč na glas. Na oknu rastel si lepo; ti sam si priča bil, ti sam in zvezdnato nebo, kje sem pod oknom bil. Zdaj veni, veni, rožmarin! S teboj sem njo kropil. Otožno pel je zvon iz lin, in jaz sem se solzil.